Igrano-dokumentarni film o bl. Alojziju Grozdetu
Z lučjo nebes bom poškropil noči.
Od vsega začetka življenja Cerkve, so kristjani verjeli, da je kri mučencev seme novih kristjanov, kakor je zapisal tudi Tertulian. Tako se tudi danes, na podobno dramatičen način, preliva kri mnogih krščanskih mučencev na polja našega sveta, v prepričljivem upanju, da bo obrodila sad v bogati žetvi svetosti, pravice, odpuščanja in ljubezni do Boga. A zapomniti si moramo, da nihče ni rojen kot mučenec. (papež Frančišek, splošna avdienca, 30. 10. 2015)
Molčijo nezapete melodije.
Grozdetova zgodba nagovarja iz tišine preteklosti, a je vseeno polna pričevanjske moči. Kot svetel žarek iz mračnih in prašnih polic zgodovine, se ponuja v raziskovanje in premišljevanje.
Mi se ne uklonimo svetu nikdar.
Življenjska zgodba dijaka klasične gimnazije v Ljubljani je podobna mnogim zgodbam žalostnega zgodovinskega časa. Vendar se Grozdetova pot razlikuje od ostalih, morda najbolj po tem, da je iz nemogočih, revnih razmer, postal uspešen dijak in perspektiven mladenič, tudi član dijaške Katoliške akcije. Njegov razvoj je bil nasilno prekinjen, a zgled še vedno govori.
In nova pesem bo Slovencem vstala.
Mladenič poln čustev, vizije in vztrajnega upanja se v svojih besedilih, preprostih pesmih in ohranjenih govorih posveča trem temeljem: katoliški veri, ljubezni in domoljublju. Najiskrenejši vpogled v človekovo osebnost, še posebej mlado osebnost, nam nudi prav poezija. Preko nje ga lahko najbližje spoznamo.
Sem mislil, da sem sam,
sredi življenja valov,
sredi besnečih vetrov
in nisem vedel kam.
Na kratko o filmu
Igrano-dokumentarni film predstavlja življenje Alojzija Grozdeta, spremlja njegovo pot iz revnega dolenjskega okolja do perspektivnega dijaka ter njegovo tragično smrt. Filmska pripoved je preplet intervjujev in igranih prizorov, ki poskušajo prikazati portretiranca na bolj oseben način. Celoten film si postavlja vprašanje kdo je bil Alojzij Grozde in nanj odgovarja s pomočjo strokovnjakov, zgodovinarjev ter pogleda običajnih ljudi, ki so prišli v stik z njim ali njegovo zgodbo.
Film je nastal predvsem zaradi izjemne zgodbe, ki jo ponuja Grozdetova biografija. Njegov namen pa je širši javnosti predstaviti osrednje poudarke njegovega življenja in zgodovinsko situacijo, ki je privedla do njegove smrti in razglasitve za blaženega. Igrani prizori dopolnjujejo dokumentarno pripoved in jo približajo sodobnemu gledalcu.
V filmu, ki je nastal v produkciji Studia Siposh, je več kot 20 nastopajočih. Vlogo Alojzija Grozdeta so odigrali trije mladi igralci, ki ga predstavljajo v različnih obdobjih njegovega življenja. Dokumentarni film je večinoma posnet na Dolenjskem, pripravila ga je avtorska ekipa z več kot 70 sodelujočimi, ki so bili z grozdetovskim navdušenjem vpeti v različne vloge in zadolžitve.
Fotografije iz filma
Filmska produkcija
Filmsko produkcijo Studio Siposh sestavlja mednarodno nagrajena ekipa profesionalcev, ki so se že dokazali s filmom Goreči škof, pa tudi s širokim naborom preostalih filmov o slovenskem krščanstvu, dr. Jožefu Smeju, Janezu F. Gnidovcu, sedmih zakramentih Cerkve … Produkcijo filmov s krščansko vsebino so v Sloveniji postavili na najvišjo raven in je edina ekipa na tej ravni, ki se loteva teh tem. S svojim predanim delom ostajajo vodilni ustvarjalci tovrstnih vsebin pri nas.
Po filmu “Goreči škof” o nadškofu Vovku, ki se je predvajal več kot 50-krat po Sloveniji in svetu, smo dobili jasno sliko, da v Sloveniji filmov s krščansko vsebino manjka in da si jih publika goreče želi.
David Sipoš, režiser
Osrednja simbola filma sta sonce in motiv zvončkov. Zvončke so našli otroci ob Grozdetovem truplu in so rože znanilke pomladi, konca zime in obet lepših dni. Obenem pa z vztrajnostjo, ko v zgodnji pomladi predrejo snežno odejo, simbolizirajo osebnost Alojzija Grozdeta.
Simbol sonca izvira iz treh poudarkov:
Vzhajajoče sonce z višave. (prim. Zaharijeva hvalnica, Lk 1,78)
Sonce naj ne zaide nad vašo jezo. (Ef 4,26)
Sonce se bo spremenilo v temo in mesec v kri, preden pride veliki in sijajni Gospodov dan. (Apd 2,20)
Predvsem pa iz Grozdetovega vzklika:
“Evharistija, sonce mojega življenja!”
“”
Ko so sedaj njegovi mučeniški posmrtni ostanki dobili svoj dom pod oboki tukajšnje romarske cerkve na Zaplazu, bodo to božjo hišo in vse, ki bomo kot romarji prihajali sem, razsvetljevala in krepila v veri, pogumu in zvestobi tri sonca: sonce svete evharistije, ki se tukaj obhaja, sonce milostne podobe Matere Božje na Zaplazu, kateri je ta cerkev posvečena, in končno sonce zvestobe v veri in pogumnega pričevanja zanjo blaženega Alojzija Grozdeta.
— nadškof Anton Stres